Klaura je spoštoval slovenščino

A A A


Na pokopališču v Železni Kapli so 12. januarja pokopali domačina, arhitekta Eberharda Klauro, častnega predsednika avstrijskega turističnega kluba in dolgoletnega načelnika njegove koroške sekcije, ki ima sedež v Železni Kapli.




Rojen je bil leta 1930, na Dunaju pa je končal študij arhitekture. Čeprav izhaja iz večinskega nemško govorečega naroda, se je zavzemal za spoštovanje slovenščine v gorah, kar je eden redkih, če ne edini, počel tudi na sestankih ARGE, združenja planinskih društev Koroške. Po njegovi zaslugi so razlage na učnih poteh v dvojezičnem delu Koroške in smerokazi zapisani tudi v slovenščini. Bil je človek dialoga, ki je spoštljivo gledal in deloval za dvojezično Koroško. Ljubil je gore in vrhove okrog Železne Kaple. Še kot otrok je z oslom in mulo trikrat na teden oskrboval tedanjo kočo pod Obirjem, kot projektant in tesar pa je sodeloval tudi pri načrtovanju in izvedbi obnove. Kot gornik in spoštljiv varuh narave je sodeloval pri planinski kartografiji. Je med najzaslužnejšimi za plezališče na Košutnikovem Turnu in za izgradnjo 15 kilometrov dolge gozdne ceste do Obirske koče. V različnih vlogah je sodeloval pri načrtovanju in urejevanju skoraj 170 kilometrov planinskih poti po hribovju in gorah južne Koroške.

Nad pol stoletja je sodeloval z alpinisti, s planinci, smučarji in z gorskimi reševalci z Jezerskega in drugih slovenskih krajev ob meji. Na jezerski strani je imel v pokojnem Andreju Karničarju izrednega sodelavca. Slovenskim planincem je z nasveti pomagal pri nameščanju čistilnih naprav in fotovoltajnih naprav. V težavnih in nevarnih časih osamosvajanja Slovenije je bil vedno pripravljen pomagati, po vstopu Slovenije v Evropsko unijo in v šengensko območje pa je na avstrijski strani odstranjeval napise, ki so dolga leta omejevali gibanje na mejnem območju.

»Njegova zadnja pobuda, da bi po več kot stoletju znova podpisali sporazum o sodelovanju med Planinsko zvezo Slovenije in Avstrijskim turistovskim klubom, je bila po več kot treh letih dogovarjanja uresničena še pred njegovo smrtjo. Ta novica, ki so mu jo sporočili z Dunaja in iz Ljubljane, mi je bila v največje veselje in v čast. Zaradi vsega, kar je storil za sožitje med narodi, za upoštevanje in spoštovanje slovenstva na Koroškem in za ohranitev ter varovanje gora zasluži vse naše spoštovanje. Planinstvo je bilo zanj darilo za zdravo življenje,« je ob smrti prijatelja in dolgoletnega sodelavca zapisal nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije Franci Ekar.


Komentarji